 |
| Queens Of The Stone Age |
Puščavske punčke v Križankah
Dolgo se je zdelo, da Josh Homme, sicer človek mnogih
talentov, svojih glasbenih idej ni sposoben razviti v shemo popularnih
razsežnosti. Glasbeno se je izoblikoval iz plodnih tal stoner rocka in vedno je
veljal za človeka jasnih in naprednih vizij. Pred šestnajstimi leti, ko je s
Queens Of The Stone Age izdal debitantski album z istoimenskim naslovom, se je
stoner rocku odpovedal do te mere, da je njegov zvok skompresiral, mu odvzel
bistvo in v puščavsko nebo poslal veter lahkotnejših in prostornejših melodij.
Z lanskoletno izdajo albuma »…Like
Clockwork« pa je nakazal, da pravzaprav želi ugajati širši množici, rezultat
česar je sicer poslušljiv izdelek, ki pa mu manjka ostrine in podzemlja.
Queens Of The Stone Age so v ponedeljek po enajstih letih
ponovno nastopili v ljubljanskih Križankah. Na koncert sem sicer odšla s
precejšnjim zadržkom, predvsem zaradi zgodbe, ki se je zgodila leta 2012, ko
sta bivša člana Kyuss, Josh Homme in Scott Reeder, vložila tožbo proti Johnu
Garcii in Brantu Bjorku zaradi kršitve uporabe imena Kyuss. Slednja sta ime
uporabila na turneji Kyuss Lives!, v sklopu katere smo jih lahko leta 2012 slišali
tudi v Ljubljani. Pa dobro, dajmo jim priložnost, sem si rekla po uvodni pesmi You Think I Ain't Worth A Dollar, But I Feel
Like A Millionare. Nakazale so se namreč jasne smernice, da se obeta
dinamičen in divji glasbeni večer. Fantje so s seboj pripeljali dovolj
svetlobnih in scenskih rekvizitov, da je splošen vtis bil še toliko bolj
dramatičen in pompozen. Pričakovati bi bilo, da bo prevladoval nabor pesmi z
zadnjega albuma, slišali pa smo jih le pet, ostalo so zapolnile cvetke kot so Sick, Sick, Sick, In My Head, Make It Wit Chu,
First It Giveth, … QOTSA so svoje
občinstvo dobro izobrazili. Navdušenci so jim jedli z roke, brali besede z
ustnic in intenzivno sodelovali približno eno uro in pol, kolikor je trajal koncert.
Hommeova delovna ura je pač očitno draga in od banda takega kova kot ga vodi
sam bi brez pretiravanja pričakovali vsaj dve uri dolgo godenje. Vendar je razpoloženje
precej nihalo tudi v ponujenem časovnem okviru. Če svoj imidž gradiš na težkih
kitarskih riffih, usnju in trpljenju, si ne moreš privoščiti začeti dodatka z
balado. Sploh po tem, ko si jih nekaj odigral že v glavnem delu. The Vampire Of Time And Memory z jasnim
in ranljivim glasom Hommea ob klavirju pač ne požene adrenalina po žilah.
QOTSA so na bliskajočih temeljih izpeljali korektno
predstavo in pop senzibilnost se je občasno le pomešala z blatom, vendar jim ni
uspelo zagotoviti konstantnega razpoloženja in pričakovane napetosti. In mislim,
da je na koncu, glede na vso situacijo, kljub vsemu primerno potegniti
vzporednice. Fantje, ki jih je kalil stoner rock danes pravzaprav potujejo po
dveh različnih poteh. Josh Homme, ki se je na začetku še z Alfredom Hernandezem
želel predvsem otresti stoner rock peska, si je svojo asfaltiral. Ostala dva,
zdaj pod imenom Vista Chino, še vedno potujeta po zaprašenih cestah Palm
Deserta. Primerjanje ustvarjanja enih z drugimi ni na mestu, niti zaradi
različnih glasbenih pristopov ni kredibilno. Je pa odnos do zapuščine tisti, ki
šteje. Vista Chino so lansko jesen v Salzburgu odigrali enega najboljših
koncertov kar jih je moje uho slišalo. Tudi od turneje Kyuss Lives! mi je v
laseh še ostalo nekaj puščavskega peska. Statusu legendarnih predhodnikov uspešno
parirajo. Glede na delo, ki ga Josh Homme danes ustvarja in ki praktično nima
več veze z imenom in, če želite, blagovno znamko Kyuss, je njegovo poseganje vanj
nerazumno. In če ne premoreš toliko iskrenosti do samega sebe, da ne odobravaš zapuščine
katere del si bil nekdaj in ki jo nekdanji glasbeni kolegi zelo uspešno
udejanjajo v sedanjosti, ne morem mimo vprašanja kaj je razlog pisanja tvoje različice
te zgodbe?
Ni komentarjev:
Objavite komentar