 |
| Nils Petter Molvaer |
Nils Petter Molvaer. Skandinavec, ki
navdih išče v zvokih in ga skozi trobento izpihne v samosvoj glasbeni izraz. Projekti
kjer nima možnosti improvizacije ga ne zanimajo. 28. marca je izšel njegov
zadnji album “Switch”, ki predstavlja
nov zvok in še neslišan instrument, pedal steel kitaro. Njen zven se mu zdi
tako brezhibno kakovosten kot je melodija počasnega valovanja oceana. Sliši
kako komunicirajo ribe, vendar še nikoli v živo ni slišal kitov. 15. maja bo
nastopil v Kinu Šiška, ki koncert pripravlja v sodelovanju z Branetom Rončelom.
Štiri leta in pol so
minila od vašega zadnjega nastopa v Sloveniji. Kakšne spomine imate na večer
16. novembra 2009?
NPM: Spomnim se. Lepo je bilo, prizorišče mi je bilo všeč.
15. maja boste
koncert izvedli na istem prizorišču. Se radi vračate? Kako izkoristite izkušnje
z določenega prizorišča, ko se nanj ponovno vrnete?
NPM: Ne razmišljam toliko o tem kako izkoristiti prednosti določenega
prizorišča. Seveda se je vedno lepo vrniti na tako lep kraj kot je Ljubljana,
vendar sem, odkar sem nazadnje igral tam, imel več kot 300 koncertov, tako, da
se spomnim bolj malo. Pogosto se spomini vrnejo, ko sem ponovno na določenem
prizorišču. Pravzaprav se spomnim, da imate blizu hotela v katerem smo prenočili
zelo lep park. Tja sem šel teči. No, ampak to je verjetno zgolj zaradi tega,
ker več koncertiram kot pa tečem.
Kaj pričakujete od
poslušalca na vašem koncertu? Pripravite mu namreč odlično podlago za zavedanje
lastne eksistence, biti tukaj in zdaj.
NPM: Veseli me, če lahko preko glasbe posredujem sporočilo, ki spodbudi take
občutke. Zame vsak koncert pomeni biti tukaj in zdaj. Isto je z izkušnjo.
Seveda se bomo tudi tokrat potrudili, da bo vsak imel možnost, da to doživi.
Se kdaj, ko igrate,
postavite v vlogo poslušalca? Si kdaj poskušate predstavljati kaj doživljajo
ljudje, ki so prišli poslušat vašo glasbo?
NPM: Ne. Kadar igram, sem z mislimi globoko v glasbi. Ne razmišljam, sem
samo močno osredotočen na to kar počnem. O tem kaj ljudje razmišljajo in kako
občutijo in doživljajo moje koncerte razmišljam včasih, ko sem na koncertu sam
v vlogi poslušalca.
Ustvarjate zvočno
podlago in močno atmosfero. Koliko vam pomeni vizualna dopolnitev scene na
odru? Ali sodelujete pri njenem oblikovanju?
NPM: Od začetka sem sodeloval tudi pri oblikovanju vizualne podobe.
Vendar zaupam ljudem, ki so v moji zasedbi. Na tej turneji pa bomo atmosfero
dopolnili s svetlobnimi učinki.
Kako izbirate VJ-je
in s čim vas morajo prepričati?
NPM: Že od začetka sodelujem z Tordom Knudsenom. Pravzaprav je bil on
prvi, ki sem ga povabil k sodelovanju. To je bilo sredi 90. let, ko sem
sestavljal band Khmer. Kadar on ne more, ga nadomesti Tord Eliassen, norvežan,
ki živi v Franciji. Na žalost sta tokrat oba na dolgih turnejah tako da, …
Kje dobite navdih za
elektronske vložke? Ali skandinavska elektronska glasba vpliva na kompozicijo
vaših elektronskih elementov?
NPM: Mogoče malo. Navdihuje me mnogo stvari, verjetno tudi skandinavska
elektronska glasba. Zvok je moj največji navdih. Vedno najprej in predvsem iščem
in poslušam zvoke, ki so mi všeč. To je tisto kar me najbolj inspirira.
28. marca je izšel
vaš zadnji album "Switch".
Ima zelo pomenljiv naslov. Zamenjali ste zasedbo, založbo, ... Kako ste se
odločili, da je čas za spremembo?
NPM: Pravzaprav je bilo vse skupaj zelo organsko. Že nekaj časa sem
razmišljal, da bi v svojo glasbo vpletel pedal steel kitaro. Malo je manjkalo pa
bi si pred letom celo kupil svojo. Ko se je Stian Wasterhus osredotočil na svoj
projekt, se mi je zdelo normalno, da ta zvok predstavim tudi v svoji glasbi in
na ta način bolj smiselno izpeljem določene melodične kompozicije.
V svojo glasbo ste
torej vpeljali nov inštrument, ki ga pri vas do zdaj še ni bilo mogoče slišati
- pedal steel kitaro. Zakaj ravno ta?
NPM: Všeč mi je njen zvok. Je tako brezhibno kakovosten kot bi poslušal
počasno valovanje oceana. Zdelo se mi je, da se bo zvok pedal steel kitare
dobro ujel z zvokom moje trobente in mislim, da se res. In Geir je izvrsten
glasbenik tako da sem zaradi tega zelo vesel.
"Switch" je izšel pri založbi Okeh
Records. Gre za jazz znamko znane založbe Sony. Si želite večje promocije?
NPM: Mislim, da vedno obstaja želja po večji promociji. Vsaka založba
ima določen proračun, ki predvideva določeno naklado albumov. Če jih prodajo
milijon, dobiš večjo promocijo kot si si predstavljal; če jih prodajo pet
tisoč, je to to kar ti ponudijo in nič več. Tako to gre. Sicer pa mislim, da
Okeh pravzaprav je Sony. J Nekatere založbe so pač boljše od drugih.
Do kakšnega
pomembnega spoznanja pri ustvarjanju svoje glasbe mora avtor priti, ko presodi,
da je čas za spremembo oziroma kaj je generator spremembe?
NPM: Mislim, da je to stvar vsakega posameznika.
Nekateri v svojih karierah naredijo mnogo sprememb, drugi malo, spet tretji na
to sploh ne pomislijo. Jaz osebno poskušam slediti svojemu občutku in
radovednosti.
Zdi se, da imate
Norvežani, in nasploh Skandinavci, bolj drzen in fleksibilen odnos do jazza.
Kaj mislite, da je vzrok za to?
NPM: Mora biti nekaj z našo vikinško krvjo. J Hecam
se. Mislim, da ima to opraviti z mnogimi stvarmi. Ena je mogoče ta, da je
Norveška majhna država z zelo odprto glasbeno sceno kjer glasbeniki iz
različnih glasbenih stilov ustvarjajo skupne projekte. Na ta način se pojavijo
novi, sveži glasbeni izrazi, ki so posledica odprtih in neobremenjenih pogledov.
Verjetno je razlogov za to še zelo veliko, ampak sam o tem nikoli nisem
razmišljal razen tokrat, ko ste me to vprašali.
Znani ste po tem, da
igrate mnogo različni glasbenih stilov. Bi lahko izpostavili v katerem se
počutite najbolj domače in kateri vam pušča največ svobode pri vašem glasbenem
izrazu?
NPM: Običajno se ne lotim projektov kjer že na začetku vem, da ne bom
imel možnosti improvizacije in interakcije z glasbo. V svojih glasbenih
projektih imam vso potrebno svobodo.
Kateri vaš album pa
vam je zvokovno najbližje?
NPM: Zvokovno? Rekel bi, da “Switch”,
ker je zadnji, ki sem ga naredil. Kolikor se spomnim mi je všeč zvok na večini
mojih albumov. Ko določen album zaključim, ga ne poslušam več, razen če želim
slišati določene glasbene oblike itd …
Ustvarjate tudi
glasbo za filme, baletne predstave, razstave, ... V čem se tovrstno komponiranje
razlikuje od tistega za album? V kolikšnem delu ste pri ustvarjanju le-tega
svobodni?
NPM: Gre za popolnoma drugačen način dela. Zame gre pri ustvarjanju filmske
glasbe za minimalizem. Preprostost. Film je solist, jaz pa sem tisti, ki
zaobjame vse situacije, pokrajino, čustva, itd. Pri baletu je enako. Tudi pri
razstavah so stvari zelo odprte. Skupno vsem je ustvarjanje razpoloženja.
Lahko s svojo
kompozicijo glasbe vplivate na končno podobo predstave ali so smernice že
vnaprej določene?
NPM: Lahko in mislim, da se to od mene tudi pričakuje. Vendar se mi zdi
pomembno, da v glasbi ne pretiravam s čustvi. Všeč mi je kadar so določene
situacije podcenjene, kadar izražajo manj kot je bilo pričakovano. Včasih
glasba niti ni potrebna ali pa lahko vsebuje zgolj eno ali dve noti, ki sta
pravilno umeščeni. Rad delam na ta način.
Ste šli kdaj na morje
poslušat kite?
NPM: Ne. Da bi slišal kite, moraš biti pod vodo. Sem se pa že potapljal
na kar nekaj krajih in lahko slišim kako komunicirajo ribe. Sliši se kot
klikanje. Na žalost pa, razen na CDjih in televiziji, nikoli nisem slišal
kitov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar