 |
| Eric Gales |
Blues festival Postojnska jama, edini veliki slovenski
festival namenjen temu glasbenemu žanru, letos praznuje že 10. obletnico. Kljub
odlično zastavljenemu programu sezone, ki obsega pet četrtkovih večerov, je
enega izmed svojih vrhuncev doživel že v drugem.
V nabito polnem Jamskem dvorcu je v četrtek nastopil
ameriški glasbenik Eric Gales. Eric je eden tistih kitaristov, ki te dobi na
prvem solu in zanimanje zanj poglobi z vsakim naslednjim premikom po vratu
kitare, na katero obrnjeno na glavo igra z levo roko (kljub temu, da je
desničar). V Postojni je nastopil s svojim triom v katerem sta poleg njega še
Orlando Thompson, bas in Nick Hayes, bobni in s katerim je posnel zadnji, v
celoti inštrumentalen album »Ghost Notes«.
Gales ne skriva, da je željan pozornosti. Še manj je na
mestu, da bi kdorkoli, ki je bil tisti večer tam skrival, da mu je ne nameni z
veseljem. Že v prvi pesmi je pokazal svojo agresivno stran, a hkrati vso strast
in emocije, ki jih pripelje v svoje pesmi. Njegova čustva so se stopnjevala, ko
je z ženo, ki je tudi njegova menedžerka, odpel pesem Block The Sun z albuma »Relentless«.
Nadaljeval je v akustični izvedbi pesmi Grandaddy
Blues, posvečeni svojemu pradedu Dempseyu Garrettu Sr., znanemu po tem, da
je igral z Muddyjem Waterson in Howlin' Wolfom. Eric ni ravno fantastičen
pevec, še manj je, v nasprotju z znanjem igranja kitare, v tem tehnično
podkovan, vendar to še ne pomeni, da v svojem vokalnem izrazu ni ekspresiven.
Le-tega dodatno nadgradi v nepredvidljivem fraziranju in impresivnih solih
kitare. Z igranjem širi meje svojega glasbenega materiala, akordno strukturo pa
dobro in premišljeno prilagaja podlagi ritma. Z njo v prefinjenem harmoničnem
dogovoru ustvarja zanimivo medsebojno igro, ki v trenutkih doseže pravi
ritmični orkan. Prvi del nastopa je Eric namenil svojim pesmim in Hendrixovi Little Wing, ki je požela nekoliko manj
zanimanja. Sledil je premor in čas namenjen promociji zadnjega albuma, deljenju
podpisov in fotografiranju z najbolj vdanimi oboževalci. Drugi del je bil v
večji meri posvečen priredbam pri čemer je izstopalo simpatizerstvo z Jimijem
Hendrixom. Del besedila iz njegove Purple
Haze, »… excuse me while I kiss the
sky…« je spremenil v »…excuse me
while i kiss my wife…« in tako ponovno na piedestal postavil naklonjenost
ženi. Sledila je medley izvedba Zeppellinove Kashmir in Back In Black
od AC/DC, ki se je zaključila v Hendrixovi Voodoo
Child. Izbrankam je dodal svoj šarm in jih zaključil s svojim zvokom in
slogom.
Eric Gales ne skriva simpatij do legendarnega Jimija
Hendrixa. Ne glede na to, da ga glasbeni kritiki radi primerjajo z njim, ne
stoji v njegovi senci, ampak vedno bolj tesno poleg njega. V četrtek je
dokazal, da je v svoji glasbeni poti dobro uhojen in predan idejni zaveznik časovne
preizkušnje blues-rock stila. Njegova glasbena evolucija je impresivna in
nedvomno ena tistih, ki jih je vredno spremljati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar