 |
| Ceramic Dog |
Ne zadeti prave note – precej odklonilen odnos do glasbe bi
lahko rekli. Pa vendar je trditev stalna smernica, kateri Marc Ribot sledi vse
od začetka svojega glasbenega ustvarjanja. Multifunkcionalen glasbenik, ki je v
svoji glasbeni karieri sodeloval s Tomom Waitsom, Elvisom Costello, Johnom
Zornom, … in veliko časa posvečal raziskovanju avtohtone glasbe različnih
kultur, je kljub poskusom v srčiki ostajal zvest jazzu. Prepoznaven karakter, ki
je vse prej kot predvidljiv.
Zdi se kot da Ribot živi na dveh polih. Kontrast mu dobro
služi tako pri samostojnih projektih, po katerih ga večina pozna, kot pri
tistih bolj avanturističnih podvigih kjer izpolnjuje svoje rock ambicije. Od
postave, ki ambicije udejanja in jo poleg Ribota sestavljata še obetavna
glasbenika, basist Shahzad Ismaily in bobnar Ches Smith, bi sicer pričakovali bolj
jazzovsko orientirano godbo. Pa je v veliko pogledih ravno nasprotno. Ceramic
Dog zavzeto branijo svoj teritorij, hkrati pa agresivno širijo njegove meje.
»Your Turn«. Tako je naslov zadnjega albuma, ki ga je Marc Ribot
izdal s svojima keramičnima kolegoma. Že vizualna podoba izdelka, ki v obliki
igre križec in krogec pušča prostor za zadnjo potezo, jasno nagovarja, da avtor
pričakuje odzivnost, ki pa v nobenem primeru ne more biti odločilna. Ceramic
Dog so svoje že naredili in zmaga je pravzaprav na njihovi strani. Vse ostalo
prepuščajo poslušalcu. »Your Turn« je
ravno tako eklektičen in zvit kot njegov predhodnik, »Party Intellectuals« (2008), s katerim je Ribot želel predstaviti
Ceramic Dog kot njegov prvi rock band. Atonalnost, disonanca in ekspresivnost delujejo
vse prej kot neugodno, zasedba nepopolnosti podreja humorju. Paradirajo
inštrumenti, ki v določenih trenutkih povsem nadvladajo vokalu. Cinizem ostaja forma
njihovega mišljenja, vendar v njem niso niti malo arogantni. S priredbo popularne
pesmi italijanskega laburističnega gibanja, Avanti
Populo, se rogajo političnemu
sistemu, posmehljiv skok v prihodnost distribucije glasbe pa izrazijo v pesmi Masters Of The Internet, ki je hkrati
agresivna zareza v oklep instrumentalnih pesmi. Kot razlagajo na svoji
internetni strani z njo želijo zgolj opozoriti, da so ne nazadnje glasbeniki
tisti, ki ustvarjajo glasbo in da je njihovo delo potrebno primerno vrednotiti.
Le na tak način je mogoče ustvarjati svobodno kulturo. Ribot ima še vedno zelo
dober smisel ohranjanja ravnovesja v svoji glasbi. Melodije občasno nadgrajujejo
besedila, hiter tempo neopazno prekinjajo balade. Zanimiv je pristop k skladbi Take 5 Paula Desmonda, ki jo je leta
1959 prvi predstavil Dave Brubeck s svojim kvartetom, in je doživela že nemalo
priredb. Ceramic Dog so ji dali samosvoj pečat. Namenoma je odigrana narobe, v
prizanesljivem neredu pa zveni odlično.
Ribot, Smith in Ismaily so v svojem ustvarjanju inovativni
in očitno je, da se v njegovem procesu neverjetno zabavajo. Njihove zamisli
postajajo zanimivejše, ponudba pa v barvi in teksturi širša in bolj privlačna. Ceramic
Dog so si pripravili odličen teren in upamo lahko, da ga bodo z vsem
potencialom in entuziazmom, ki ga premorejo, znali dobro izkoristiti tudi v
prihodnje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar