 |
| Charles Bradley |
Zdi se kot da nekateri glasbeniki vse življenje zbirajo
ideje, čakajo, da črnilo zbledi na papirju, da ton dobi pravi zven in preprosto
se jim noben trenutek ne zdi pravi, da pokažejo kar imajo za pokazati. Čas
teče, obdobja se menjujejo in končno enkrat, mogoče, pride čas tudi zanje.
Zemlja je naredila 62 vrtljajev okoli sonca preden je Charles Bradley imel
možnost svoj talent pokazati širšemu poslušalstvu. Kazal ga je sicer že par let
prej, ko je pod vzdevkom Black Velvet, v lokalnih klubih New Yorka, imitiral
svojega vzornika Jamesa Browna. In tako bi verjetno tudi ostalo, če ga nekega
večera nebi odkril Gabriel Roth, soustanovitelj glasbene založbe Daptone
Records. Ta ga je predstavil svojemu varovancu Tomu Brenneku, takratnemu
kitaristu in producentu Dirt Rifle & The Bullets, ki ga je povabil na vajo
s svojim bandom. Nastajati so začele pesmi, nekaj izmed njih je založba leta
2002 izdala na vinilni plošči, izbranih deset pa je zaznamovalo Charlesov
prvenec »No Time For Dreaming«, ki je
izšel leta 2011. Glasbeni kritiki so ga odlično sprejeli in danes je Charles
Bradley eden izmed uspešnejših izvajalcev, ki delujejo pod založbo Daptone
Records.
2. aprila je izšel Bradleyev drugi izdelek, »Victim Of Love«. Avtor ostaja zvest
stilu nesmrtnih duš kot sta James Brown in Al Green. Spomina nanje ni obudil
samo s pristopom. Obudil ga je predvsem z glasom. In to v avtorskih pesmih.
Tokrat zvok ostaja enak kot na predhodniku, vendar se v njem sliši napredek. »Victim Of Love« je zastavljen bolj
optimistično. Teme temačnosti in obupa so nadomestili strastni romantični
spevi. Odklon od standardnih smeri soula se kaže v umazanih kitarskih linijah
in odločnih aranžmajih trobil. Ob kontrastih, ki jih ustvari tamburin, in
usklajenih spremljevalnih vokalih, Bradleyev glas zasije v drugi dimenziji. Ni
pomembno ali zvočne membrane nihajo ob ritmih počasnih balad ali funky
vibracij, ob njegovi glasbi prostor preplavijo nalezljivo zasvojljiva pozitivna
energija, radost in vznemirjenje.
»Victim Of Love« je sicer zgrajen po principu enakih vzorcev kot
tipični pop/soul izdelki, vendar bi s kakršnimkoli drugačnim vsebinskim
pristopom izgubil bistvo. Ostajati zvest retro zvoku v času, ko se tvoja
glasbena kariera še razvija, je pogumna in drzna poteza. In recikliranje je ne
nazadnje zakon. Vendar je sposobnost razširiti njegov obseg tisto bistveno s
čimer avtor opozori nase. Charlesu Bradleyu se bo progresivnost brez dvoma
obrestovala, od česar pa bodo nekaj imeli tudi vsi ljubitelji soula 60. in 70.
let prejšnjega stoletja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar