 |
| The Black Keys |
The Black Keys, trenutno najbolj popularen blues-rock tandem, je 23. januarja začel evropsko turnejo, ki je sledila izdaji albuma »El Camino«. Razprodani koncerti so dokaz zgodbe o uspehu, ki se je začela na majhnih prizoriščih ter, glede na trenutno stanje dosega vrhunec in briše sledi, ki bi vodile nazaj k čarom majhnih prostorov in izbranih poslušalcev.
Dan Auerbach in Patrick Carney sta ponedeljkov koncert v Alcatrazu, centru milnaskih rock dogajanj, otvorila s skladbo Howlin' For You in nadaljevala z izborom, v katerem so prevladovale pesmi z zadnjih dveh albumov (»Brothers« in »El Camino«). Popestritev s skladbami s prejšnjih izdelkov je omilila občutek, da se je duet z vsebinami na prvo žogo, ki zaznamujejo predvsem zadnji album, izgubil v lepotah udobja in ugajanja večini. Duo strogo sledi ultimativni končni formuli rock koncertov, in sicer z izborom najbolj poslušljivih skladb predstavita album zaradi katerega sta na turneji, zaigrata nekaj starih skladb, da ne zaspijo tisti, ki novih ne poznajo, ter uporabljata minimalne vplive razsvetljave in ne pretiravata s scenografijo. Na odru nista bila sama, ampak v družbi povprečnega kitarista in basista, okrepitve, ki na njunih nastopih s svojim zvokom prispeva dodano vrednost, ki dodatno hipnotizira poslušalce. Vendar sta leaderja pokazala, da zmoreta tudi sama. Štiri skladbe sta odigrala le v družbi drug drugega ter navdušila s preprostostjo in izvedbo. Patrick, ki po skromnem kompletu bobnov mlati zagnano in strastno, daje občutek, da več kot toliko ne zmore. Njegovi soli so sestavljeni iz največ petih udarcev, ki jih uho ali presliši ali pozabi že pri šestem, ki nadaljuje ustaljeno melodijo. Dan pa se s težavo skuša izogniti kitarskim klišejem in v solo vloži le toliko, kot se mu zdi potrebno, simpatije do velikih blues kitaristov (John Lee Hooker, Buddy Guy ...) pa težko prikrije. Dodatek eno uro in pol trajajočega koncerta je napovedala pesem Everlasting Light, ki je z disko kroglo v ozadju in lesketajočim sipanjem svetlobnih delcev simbolično povzela sporočilo naslova.
Auerbach in Carney sta fenomen predvsem zaradi celote pri kateri glasba pravzaprav igra najmanjšo vlogo. Ozadje procesa, ki vodi do tistega, kar sliši večina poslušalcev, so ideje, zabava, način pristopa in izjemen pogum. Pogum, da v 21. stoletju, ko je glasbeni trg že tako prenasičen s trivialnimi vsebinami, izbereš že slišane glasbene teme in zaporedje akordov ter jih izvedeš z osnovnim znanjem inštrumenta, zahteva spoštovanje. Kljub temu pa The Black Keys predstavljata bistvo glasbene hrabrosti in popolno sprostitev v soju žarometov. Primitivnost, ki očara.
Ni komentarjev:
Objavite komentar