 |
| Siddharta |
Siddharta so svojo glasbeno pot začeli pred 16 leti. Spomnim se njihovega nastopa v oddaji Pomp, Tomijevega prestrašenega pogleda, tresočega glasu in energične glasbe, polne entuziazma. Do danes so izdali pet albumov (»ID«, »Nord«, »Rh-«, »Petrolea« in »Saga«). Leta 2003 so napolnili stadion za Bežigradom in si s tem pridobili še večjo medijsko pozornost. V soboto so izpolnili obljubo, ki so jo dali pred osmimi leti – vidimo se na novem stadionu.
Koncert so začeli s skladbo Napoj. Združitev zvoka violin in večplastnost kitarskih rifov je napovedala dramatičen začetek. Na koncertu so odigrali največje uspešnice in 12 novih skladb, ki so se snemale za novi album, ki naj bi predvidoma izšel jeseni. Tomi je vsako novo pesem napovedal in posebej poudaril, da je to ta, ki se snema, kar je bilo popolnoma odveč. V takih trenutkih smo poslušalci delovali kot statisti, ki moramo dati v ta namen od sebe še več. Nagovarjanje množice je bilo pričakovano, vsebina najav pa nepotrebna. Z nogometno himno Dviga Slovenija Zastave so Siddharta navdušili oboževalce, ni pa to material, ki bi podkrepil takšen koncert. Po natanko eni uri se je fantom na odru pridružila gostja Josipa Lisac, ki je skladbi Neon dodala lep vokalni kontrast. Po dveh urah so se jim pridružili tudi Laibach, B Mashina pa je z intenzivnimi in globokimi recitacijami Milana Frasa dobila novo, dobro uravnoteženo preobleko in izzvenela v vrhuncu večera. Tri ure dolg repertoar je za bend, ki svojih skladb na nastopih v živo ne razširi v dolžino in jih ne podkrepi z izstopajočimi solo vložki, razen enega sola Primoža Benka (kitara) in Janija Haceta (bas), predolga minutaža. Glasba, združena s plesnimi koreografijami, lučmi, video projekcijami in pirotehniko, je kombinacija, ki pritegne. S temi vsebinami se nadgradi zvočna kulisa. Vendar pa dolgočasne in ponavljajoče se zgodbe videov, proieciranih na štiri prekinjene zaslone, ne doprinesejo k celotnemu zgledu. Sporočilnost skladb se namreč mora razkriti tudi skozi vizualni del koncerta.
Siddharta se svojega posla lotevajo resno. Svojim nastopom dajo veliko energetsko vrednost in ni presenetljivo, da jih večgeneracijski poslušalci sprejmejo z glasnim navdušenjem, suha usta pa poplaknejo s pivom. Te dni se mnogo preveč govori o nepolnem stadionu in predragih cenah vstopnic in je pač tako, da mnogi namesto izražanju podpore slovenskim bendom veliko raje iščejo iglo v senu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar