 |
| Bill Frisell in Vinicius Cantuária |
Vinicius Cantuária je brazilski kantavtor, kitarist in tolkalec, ki je v svoji nekaj manj kot 20 let trajajoči solo glasbeni karieri ustvaril prepoznavne sodobne skladbe, ki temeljijo na bossa novi. Bill Frisell, gost njegovega tria, pa je eden največjih sodobnih jazz kitaristov in edinstven improvizator, znan po nenehno spremenljivem zvoku kitare. Njegova glasba je zasnovana na jazzovski improvizaciji, vendar poleg drugih glasbenih stilov vsebuje tudi karakteristike rocka, country-ja in bluegrassa. Njune ideje so različnega izvora, sta pa pristop k njim in njihov slog združljiva, rezultat česar je utelešenje zveze dveh izrednih glasbenikov, »Lágrimas Mexicanas«. Projekt sta v torek, 4. januarja, predstavila v žalostno, le na pol obiskani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
Koncert, s katerim sta Cantuária in Frisell otvorila evropsko turnejo, se je začel z uvodno skladbo z njunega skupnega albuma Mi Declaración, ki je napovedala čuten in osupljiv večer. Medtem, ko je Vinicius spretno preigraval akorde na elektroakustični kitari, se je Bill suvereno sprehajal po strunah električne kitare in iz nje izvabljal eksotične melodije, ki so razdražile tipičen zven bossa nove. Smiselno sta glasbenika sedela drug nasproti drugemu in si nemalokrat pogledala v oči. Frisell je glasbi pustil zvočni, estetski in avanturistični pečat, Cantuária pa je prikazal svoje dojemanje lepote na izrazit in brezkompromisen, v celoti dostopen način. Zven kitar in bobnov je bila prava podlaga, ki je ustvarjala kuliso za elegantne teksture vokala. Melodije so zamišljeno plule po okleščenem dogovoru, ritem pa jim je narekoval subtilne harmonične in melodične izmenjave. Z nekaj močnimi akordi je Cantuária dal Frisellu možnost, da se je izživel, hkrati pa ohranil glasbeno in kulturno sporočilnost. Uspešnica albuma »Lágrimas Mexicanas« je istoimenska pesem, s katero se je koncert prevesil v drugi del. Z njo sta se Vinicius in Bill skrbno izognila pasti enostavnih brazilskih glasbenih elementov, ki so obsojeni zgolj na eksotične okraske in komercialne klišeje. Z izborom skladb, ki so bile odigrane v uri in pol, ter njihovo subtilno interpretacijo je bila sporočilnost še vedno jasna. Izražala je močno in živo kulturo, ki lahko deluje vzporedno z drugimi kulturami, tako kot lahko vzporedno, drug z drugim delujejo glasbeniki iz različnih svetov.
VINICIUS CANTUÁRIA glas, tolkala in akustična kitara; BILL FRISELL električna in akustična kitara, zankanje; MARIVALDO DOS SANTOS tolkala
Ni komentarjev:
Objavite komentar